Vpliv elektronskih naprav na okolje

V našem življenju smo dobesedno obdani z elektronsko opremo in brez nje praktično ne moremo več. Vendar pa pogosto ne razmišljamo o posledicah njene proizvodnje in uporabe in kakšen vpliv na okolje ima naše neprestano menjavanje elektronskih naprav. Pogosto se ne zavedamo celotne kompleksnosti realnosti.

Naše elektronske naprave ne sprožajo samo etične dileme; predstavljajo tudi resne probleme za okolje, predvsem v začetnih in končnih fazah življenjske dobe.

1. CO2 emisije skozi življenjski cikel elektronske naprave

Največji ekološki vpliv pametne naprave, kot so računalniki, prenosniki in pametni telefoni, se zgodi ob sami izdelavi naprave, ne pa skozi njeno uporabo. Največji razlog za to je, da velik delež izdelave poteka na Kitajskem ali v sorodnih državah Azije, kjer primarno še vedno uporabljajo fosilna goriva (premog).

2. Koliko surovin je povprečno potrebnih za proizvodnjo prenosnega računalnika?

V 2015 je bilo širom Sveta prodanih več kot 164 milijonov prenosnih računalnikov. Na podlagi tega lahko preračunamo, da smo skupaj za njihovo izdelavo porabili 31.160.000.000.000 litrov vode in 196.800.000 ton zemeljskih rudnin, proizvodnja pa je proizvedla 51.824.000 ton CO2 emisij.

Vpliv računalnikov, tablic in pametnih telefonov na okolje je tako velik, da bi morali vsako napravo uporabljati

od 33 do 89 let, da bi izničili njen vpliv na okolje.

3. Kakšna je dejanska cena vašega mobilnega telefona?

Celotna poraba virov v času življenjske dobe izdelka, od rudarjenja sestavnih delov do njegovega končnega uničenja, je znana tudi kot “okoljski nahrbtnik” naprave.

Okoljski nahrbtnik naših tehnoloških naprav je veliko večji od dejanske teže naprave.

Za izdelavo enega pametnega telefona porabimo približno 45kg naravnih virov. Za en računalnik je ta vrednost malo več kot ena tona.

Za proizvodnjo vse kovine, ki jo vsebujejo vsi mobilni telefoni, ki so danes v obtoku, je bilo potrebno izkopati in predelati 450 milijonov ton kamnin, kar je skoraj 2-krat več od številke vseh avtomobilov, ki so dandanes v obtoku v celotni Evropi!

Ekološki nahrbtnik za povprečni pametni telefon skupno znaša 44,4kg.

4. E-odpadki ali tehnološki odpadki

Kljub vsem uporabljenim dobrinam, kar smo ravnokar obdelali, svoje pametne telefone v povprečju zavržemo in nadomestimo z novim že po 20 mesecih (čeprav je njihova uporabna doba 10 let). Prav tako povprečno na 3 do 5 let zamenjamo računalnik.

Ti predmeti postanejo elektronski odpadki ali e-odpadki, ki so opredeljeni kot vsi pisarniški in gospodinjski aparati, ki vsebujejo vezja ali električne komponente in delujejo na baterije ali električni priključek.

Pravzaprav je možno reciklirati do 90 % materialov mobilnega telefona in 93 % računalnika.

E-odpadki, če so pravilno reciklirani, se lahko spremenijo v dober vir denarja, namesto, da bi predstavljali ekološki problem.

Elektronska industrija porabi veliko količino kovin in mineralov pri proizvodnji pametnih naprav in ti materiali so bistveni za pravilno delovanje elektronike. Nekateri so plemenite kovine, nekateri so redke kovine. Kar zadeva kovine, težava ni le v izkoriščanju redkih naravnih virov, ampak tudi v dejstvu, da trgovina z minerali včasih povzroča oborožene spopade. Primer tega je Demokratična republika Kongo. Vaša elektronska naprava lahko vsebuje do 60 različnih elementov.

Zlato in srebro: uporabljata se zaradi svoje električne prevodnosti in topnosti v zlitinah na osnovi kositra.

Kobalt: uporablja se v baterijah

Volfram: uporablja se zaradi visoke gostote, ki je potrebna za vibriranje naprav

Tantal: uporablja se v kondenzatorjih

Indij: uporablja se v LCD zaslonih

Primer sestave pametnega telefona

Na prvi pogled so to majhne količine, vendar se stvari spremenijo, če jih upoštevate v velikem obsegu. Količine kovin, kot sta kobalt in paladij, ki se uporabljajo za izdelavo mobilnih telefonov in tablic, so velike:

Kobalt: 9,4 % svetovne proizvodnje
Paladij: 8,9 % svetovne proizvodnje

Vsi e-odpadki lahko tudi vsebujejo in proizvajajo strupene snovi, ki ogrožajo zdravje in so vir onesnaževanja okolja.

Zato naj ne gredo v običajne zabojnike za smeti – niti električni kabli.

Popolne, delujoče električne naprave niso aktivni viri nevarnih ostankov. Če pa z njimi ne ravnamo pravilno, ko jih zavržemo, lahko strupene snovi končajo v okolju.

Učinki na ljudi so lahko neposredni, kadar prizadenejo ljudi, ki delajo s predelavo teh materialov brez zadostne zaščite, ali posredni, pri čemer vstopijo v vodo in zemljo ter prek prehranjevalne verige vplivajo na prebivalstvo na splošno.

Otroci so najbolj izpostavljeni tveganju absorpcije nevarnih kemikalij, zato je WHO leta 2013 izdala »Ženevsko konvencijo o e-odpadkih in zdravju otrok«.

Onesnaženje s temi nevarnimi ostanki se lahko prek bioakumulacije in atmosferskega prenosa razširi na velike razdalje, tudi na desetine kilometrov od prvotnega nahajališča.

Onesnaženje s toksini, ki izvirajo iz elektronskih odpadkov, lahko seže do 50 km od odlagališča.

Koncentracije težkih kovin, raztopljenih v vodi, na območjih okoli odlagališč elektronskih odpadkov so do 18-krat višje kot na oddaljenih območjih.

Elektronski ostanki so vedno večja grožnja za okolje zaradi prisotnosti težkih kovin in zaviralcev gorenja, ki se sproščajo zaradi slabih praks pri recikliranju e-odpadkov, kot sta sežiganje in uporaba topil. Poleg tega lahko nevarnosti, ki jih predstavljajo velika odlagališča e-odpadkov, veljajo tudi za manjša odlagališča, ki predstavljajo večino po vsem svetu.

Najboljša strategija za ohranitev našega planeta je zmanjšanje naše porabe ter podpiranje ponovne uporabe

ter krožnega gospodarstva.

5. Naš socialni in okoliški vpliv